NA POČITNICE KJER LOVSKI ČEVLJI NE SMEJO MANJKAT

Šli smo na počitnice v hribe in po dolgi in naporni poti končno prispeli do planinske koče, ki je stala na prelepi jasi malo nad cesto. Vse stvari smo morali znosit peš do koče saj z avtom ni šlo. Vsi smo bili zatopljeni v nameščanje svojih stvari in nismo slišali očeta kako sprašuje kje so njegovi lovski čevlji katere je imel pospravljene v nahrbtniku.

Končno smo se usedli na klopce pred kočo. Bili smo zadovoljni in polni pričakovanja in oglasi se oče z vprašanjem, če je kdo videl njegov nahrbtnik v katerem so novi lovski čevlji kupljeni na zadnji razprodaji. Samo smo se spogledali in skomignili z rameni. Nihče ni nič vedel o tem.

Proti večeru smo se odpravili na kratek sprehod. Bilo je po kratki nevihti in vse je dišalo po svežem zraku, dišalo je po travah in mahu. Slišalo se je ptičje žvrgolenje in rahel vetrič je šelestel po listih. Oče je bil tudi lovec in nam je spotoma pokazal kakšno sled živali, pripovedoval je kakšne zanimive prigode,  s sabo smo imeli daljnogled, da smo si lahko ogledali bližnje okoliške hribe. Tla so bila malo razmočena kar je botrovalo, da je očetu zdrsnilo in je padel. Na srečo si ni nič hudega poškodoval. Vsuli so se komentarji kako je slabo obut in prišli smo do zaključka, da res manjkajo lovski čevlji iz nahrbtnika. Vrnili smo se v kočo rahlo in prijetno utrujeni, pojedli lahko večerjo in se odpravili spat.

Prebudili smo se v rosno jutro slišalo se je ptičje petje in nekje daleč šumenje vode. Sedli smo k mizi na terasi, pojedli zajtrk in naredili plan izletov. Oglasil se je oče in rekel, da moramo pogledat kje so lovski čevlji, ker da brez njih ne gre več hodit. Šli smo hitro po potki kjer smo prejšnji dan nosili stvari iz avta vendar zaman. Opazili so nas iz sosednjega apartmaja in povedali, da so našli en nahrbtnik v katerem so bili lovski čevlji ter ga odnesli na recepcijo.

Zelo smo se jim zahvalili in naše počitnice so se veselo nadaljevale.